Roman Prosim, pazi na mamo
južnokorejske pisateljice Kjung Suk Šin
(Modrijan, 2013) nima nobenih ovinkov. Že prvi stavek nas postavi v središče dogajanj, ki bi v
marsikaterem drugem predstavljali njegov osrednji del. Tako se neposredno
znajdemo med zborom družinskih članov, ki se dogovarjajo o tem,
kako pričeti z iskanjem mame, ki se je pred tednom dni izgubila na seulski
postaji, medtem ko se je njen mož množici navkljub uspešno povzpel na podzemni
vlak. Šele kasneje, stranjo za stranjo, nam pisateljica počasi odstira vrata v
dogajanja tako pred kot za tem in nam nianso za nianso slika značajske poteze
posameznih likov. Četudi samo iskanje ne obrodi sadov, je roman več kot napeta
kronika življenja povsem običajne ženske in njenih sanj ter hrepenenj, tudi
odrekanj in žrtvovanj, ki odpira številna vprašanja. Kam gremo, ko umremo? Je
mogoče oprostiti ali nadoknaditi vse tisto, kar zamudimo tekom življenja? Kdo
smo in še toliko bolj, kakšni smo?
»Tudi če jo je njen položaj prisilil, da je mislila samo na nas – kako
smo lahko vse življenje razmišljali o njej kot o mami? Čeprav sem sama mama,
imam toliko svojih sanj in spominov iz otroštva, od takrat, ko sem bila deklica
in mlada ženska, in prav ničesar nisem pozabila. Zakaj smo torej o mami že od
samega začetka razmišljali kot o mami? Ni imela priložnosti, da bi sledila
svojim sanjam in čisto sama se je morala spoprijeti s težavami tistega časa, z
revščino in žalostjo, in ni se mogla upirati svoji zelo krivični življenjski
usodi, samo prenašala jo je lahko in jo presegla in z dušo in telesom živela
življenje, kot ga je najbolj znala. Zakaj nisem nikoli pomislila na mamine
sanje?« (str. 182-183)
Prav res. Zakaj ljudi, še posebne
tiste najbližje, tako radi ukalupljamo v vloge, ki jih živijo, pri tem pa
pozabljamo, da mama ni le mama, marveč tudi ženska, hči, sestra, prijateljica
itd.? Odgovor se bržkone skriva v samoumevnosti, ki nam odstira vse tiste, s
katerimi si delimo vsakdan. In šele nekega dne, ko se stabilnost življenja
poruši, se začudimo nad tem, da bo svet še naprej enak. »Čeprav je mama pogrešana, bo prišlo poletje in prišli bosta jesen in
zima. In jaz bom živela v svetu brez mame.« (str. 192) Svet se vrti naprej,
z nami ali brez nas. A je ta isti svet vendarle deležen prenekatere spremembe,
pa čeprav na globinski ravni, saj z izginotjem le ene osebe, ki nam pomeni
veliko, izgine tudi del naše osebnosti. Že to je zadosten razlog, da verjamem,
da se svet vendarle spreminja z vsakim dejanjem kogarkoli med nami.
Prosim, pazi na mamo je torej
liričen roman, ki nas postavlja pred ogledalo lastne odtujenosti, a ne le v
odnosu z materjo ali primarno družino, marveč tudi sočlovekom nasploh. In tako
se mi je le dan zatem, ko sem odložila pričujoči knjigo, zgodilo, da je v mojem
stanovanju odjeknil zven zvonca. Pred vrati sem zagledala manjšo, sivolaso
gospo, ki se mi je prišla predstaviti kot nova soseda. Ne le, da sem bila
vesela, da je mularija, ki je dva meseca poprej v stanovanju stanovala le en
teden, nato pa pobrala svoja šila in kopita, ko je uvidela, da sostanovalci
(pretežno upokojenci, nekaj družin in moja malenkost) že pri drugem žuru ne
bomo le mirno čakali, da se umirijo, temveč stopili skupaj in ukrepali, temveč
sem imela prvič priložnost spregovoriti tudi s sosedom, starejšim možakarjem,
ki se mi je vedno zdel že kar nekoliko preveč tih. S svojimi sosedi se odlično
razumem in z večino njih sem, predvsem z upokojenci, v zelo dobrih odnosih,
rekla bi celo prijateljskih, a z njim nekako nikoli nisem spregovorila. Ko smo
se tako vsi trije pomenkovali na hodniku, je gospod povedal, da sta se z ženo
preselila pred skoraj tremi leti, kar zame ni bilo nič novega, si uredila
stanovanje po svoje, potem pa je v treh mesecih umrla.
V tem trenutku sem se zamislila
nad tem, kako blizu drug drugemu živimo, a kako malo nam je mar za tistega, ki
živi neposredno poleg nas. Kmalu smo se poslovili in si obljubili, da se
poiščemo, če bomo kaj potrebovali. Nova soseda morda le informacijo, sosed
pomoč, jaz pa nekoga, ki bi mi zalil rože. Morda. Morda pa se celo zberemo
skupaj na čaju, kot s sosedo iz prvega nadstropja in, kdo ve, morda nekoč celo
skupaj zaigramo kakšno družabno igro in tako v svet drugega vnesemo dodaten
žarek sonca. Pomembno je, da pazimo. Pa četudi le na mamo. Ali pač sosede.
